Drugo poročilo - Ključna debata
Spoštovani,
k razmišljanju me je spodbudil današnji trening in debata po njem. Debata je tekla v nizozemščini, informirali so me, da Wilko razlaga, kako bi mogoče lahko spremenili način razmišljanja v modernem športu in kako bi lahko znanstveniki pomagali z raziskavami, kaj je to Ki. Ne bom se spuščal v njegove razlage, ki so prav tako zelo zanimive, žal v nizozemščini, kjer me obilje rhrhrhrrrr jev še vedno povozi.
Kri je mati KI-ja
Na našem znanstvenem inštitutu in tudi drugod aktivno potekajo raziskave, kaj je to KI. Vem, da se Ki lahko meri z pretokom krvi. Prekrvavitev se namreč poveča, kar se ujema s Kitajskim pregovorom. Vendar se s tem dejansko nič ne izmeri. Gre za dve samostojni funkciji, ki se medsebojno povezujeta. Mogoče sta odvisni, vendar ne vemo, kako. Prav tako s pretokom krvi ne moremo izmeriti ničesar o samem Ki-ju. Vendar nas zanima sama narava ki-ja, njegovo bistvo in ne le njegova posledica ali njegov vzrok ali spremljevalni znak. Kako torej izmeriti nekaj, za kar ni mere in česar posledice ni mogoče zaznati z nobeno nam znano aparaturo?
Ki in zivljenje
Mislim, da lahko mirne duše trdim, da "mrtvi" objekti niso vplivani z "energijo" ki. Temu lahko dodamo še aksiom: Ki teče le med dvema "uglašenima" subjektoma. Naslednja trditev: Nobeden izmed naših 5 čutov ni opremljen s Ki radarjem.
Teorija: Ki "čutimo".
Ze tukaj se začne velika problematika. Kako in s čim čutimo Ki, če zanj nimamo čutila. In če imamo čutilo, katero to je, ali je zmes večih in ali ga imajo vsi ljudje, le ljudje ali vsa ziva bitja, itd. Vzemimo recimo Rei-ki, kateri je bil večkrat podvrzen dvojno slepim poskusom. Torej vzameš skupino ljudi, in jim ne poveš, kaj se dogaja. Lezijo v neprodušno zaprti komori, samo na njihovem trebuhu je odprtina, kjer Reiki mojster izvaja rei-ki. Polovici ljudi reiki izvaja nekdo, ki je zato "usposobljen", polovici pa nek naključni mimoidoči. Pač drzi tam roke. Potem zbereš pričevanja testnih subjektov jih primerjaš. Niti ene razsikava še ni pokazala, da bi takšni poskusni zajčki kaj čutili. Če pa ze kaj čutijo, ni nobene razlike med tem, kdo polaga roke, mojster ali začetnik. Iz tega lahko izpeljemo dva zaključka... Priljubljeni skeptični zaključek je, da je to vseskupaj mambo jumbo ali v najboljšem primeru placebo efekt. Druge vrste zaključek pa nas vodi na našo pot razmišlanja, da mora biti za pretok Ki-ja potrebna neke vrste uglašenost prejemnika in pošiljatelja. (pri takih poskusih pogrne tudi akopunktura, kar marsikdo tezko verjame, glede na to, da izvajajo operacije s pomočjo akupunkture - znanost pravi - za to niso krive igle zapičene v telo)
Če še enkrat naštejem nujne pogoje za kakršnokoli "znanost" o KI-ju.
Živa bitja, uglašenost prejemnika in oddajnika.
Moč vere
Uglašenost lahko dosezemo, kakšne pa so metode doseganja uglašenosti, kakšni so kriteriji in kako naj vemo, da smo uglašeni? Mogoče za lazje razmišljanje zamenjamo besedo uglašenost in vera. Nujni pogoj, da se dva osebka uglasita, je vera. Ni pa to zdaleč nujni in zadostni pogoj. Samo z vero vsaj pri aikidu ne prideš daleč. Zlahka naštejemo še nekaj dodatnih pogojev. Sproščenost in odprtost telesa,določene vaje, mentalna drza in podobno. Odvisno od sistema. (reiki, aikido, taiči, čigong itd.) Ampak brez vere se nič ne zgodi. Besedo vera moramo tu jemati zelo previdno. Tu ne gre za izpričano vero, tu je dovolj tudi najmanjši nagib, da nekaj takega kot je ki obstaja, in kot zelja po "čudeznem" je globoko prisotna v človeku ze od vekomaj. Če sedaj besedo vera zamenjam nazaj v uglašenost, samo zadovoljim skeptika. Osebek, ki hoče čutiti posledica KI-ja, njegov pretok, mora biti uglašen s svojim telesom in telesom drugega, uglašenost pa se začne z vero, da je nekaj takega možno in odprtostjo, da sprejmemo nove občutke. V osnovi je enako z vsako vero. Tudi kristjani verjamejo, da je vera milost, ki je dana od boga, ampak moramo biti za njo odprti in se za njo truditi. Vere si ne moreš izboriti, ampak ji lahko samo neguješ vrt in čakaš na bozje seme. V primeru Ki-ja pride v obliki aikidoke, ki se je s ki-jem ze spoznal in išče uglašeno telo, ki bo znalo sprejemati.
Whole-body-sense - celotelesni čut
Ali smo bili nezavedno ze uglašeni ali smo hoteli verjeti, nekoč pride nekdo in nam da čutiti, kaj naj bi to KI bil. V glavi nastane velika zmeda. Čutimo, pa ne vemo, od kod. Vpliva na nas, pa se ne znamo branit. Zmede nam telo in duha, v primeru udarca pusti tudi posledice. Recimo, iriminage, nekdo stoji z avami in zniza center. Čutite, kako vaš center izgublja in se prilagaja gibanju njegovega centra. KI-ai, čutite, da je skozi vas šinilo nekaj, kar vam je vzelo vso moč za napad. Ampak tega ne vidimo, če imamo zavezane oči. Ne okusimo in vonjamo, to menda lahko izločimo. Čutilo tipa ponavadi sploh ni prisotno. Delamo v tišini. Z veliko verjetnostjo lahko izločimo vsaj 4 čute od petih. Zelo previdni moramo biti pri vidu in tukaj bi prav prišel kakšen eksperiment. Ali slepi ljudje, ki hočejo čutiti, čutijo. Tega ne vem. Vem pa, da moji mozgani dojemajo dejanskost trenutka kot da bi imel eno čutilo več, ki je bistveno povezano z lastnim občutkom telesa. Torej mentalno projekcijo, naprejenost mozganov, misleni tok, ki pomaga premikati mišice in nam omogoča koordinirano delovanje. Odgovor je tako definitivno v mozganih in posledično v mišicah. Tukaj se moje razmišljanje neha in bi se moralo nadaljevati s predavanjem nevrologa. Kot izhodišče ponujam samo trditev, da je receptor Ki-ja in njegov upravljalec enak, da je povezan z možganskim upravljanjem mišic, koordinacije gibanja, ravnotezja in da samo z razvijanjem občutka lastnega telesa razvijamo sposobnosti upravljanja s Ki-jem. Za razpravo o tem, kako to doseči in kako je to povezano z opustitvijo miselnih postopkov, ki jih ponavadi imenujmo s skupnim imenovalcem "racio", bom nadaljeval drugič. Ne gre za opuščanje mišljenja, ampak njegovo zgoščanje, usmeritev in umiritev.
Psihološki vpliv
Z zamenjavo partnerjev, s katerimi treniram, opazujem, kako velik psihološki vpliv se skriva za "znanjem" v aikidu. Vidiš vse, od ljudi, ki so pripravljeni pasti tudi če jih nekdo lepo pogleda, do ljudi, ki niso pripravljeni pasti, hkrati pa spregledajo vse potencialne nevarnosti, ki jih povzroča njihova "trdnost". Vzemimo miselni preizkus. Recimo napad -udarec v glavo, Wilko ga ustavi z naprejeno roko in glasnim KI-aijem. Če smo mi napadalec in opazujemo sebe na seminarjih, hitro opazimo, da se vljudnostno ustavljamo. Potem naletiš na ljudi, ki se vljudnostjo ustavljajo ze iz navade. Vsi vemo, kaj se zgodi, če to narediš pijancu iz vaške gostilne s flašo v roki. Ali ne vemo? Takšen poizkus bi bil zelo zanimiv. Radi bi verjeli, da takšne stvari delujejo. Ker bi radi verjeli, jih hočemo čutiti. Ker jih hočemo čutiti, se zlahka prepričamo, da jih čutimo. Navsezadnje si lastno realnost v okvirih naših zmožnosti ustvarjamo sami. Ampak vedno znova je potrebno rekalibrirat našo dojemanje realnosti. In predvsem napadat polno. Ne nujno s polnim telesom, ampak s čisto mislijo. Le tako sploh imamo pogoje, da lahko začnemo spreminjati našo realnost. Ampak brez okvirja dela ne gre. Zadnjič sem za vajo hotel otrokom pokazati, kako deluje kokyo-nage in na pomoč poklical mladega moškega, ki je ravnokar opravljal svoje čistilsko delo. Sem se skoraj zaklal. Tip me je zgrabil in sem se moral precej zbrati, da se stvar izpeljal. Ampak štos je v tem, da če ga daš 1 mesec trenirat aikido, bo to isti tip, ampak bo na mojo tehniko reagiral popolnoma drugače. Malo zaradi tega, ker je kao začetnik, malo zaradi tega, da se navadi gibanja itd. Ampak smo ze v okvirih, in v teh okvirih straši tudi duh spoštovanja, strahu in slepote, duh samozavajanja in slepe vere. Nekaj vere rabimo, če se hočemo učiti, vendar ne preveč. Seveda so ti okviri nujni učni okvirji, ki jih moramo sprejeti za lastni napredek in sploh moznost treniranja brez poškodb. Zato je tako zabavno, ko naletiš na tatimijh na koga, ki nosi okoli sebe avro "učitelja" in ga šokiraš s svojo popolno igoranco njegovega psihološkega vpliva. Ponavadi so tudi sami veseli, saj takšna avra zraste večinoma sama od sebe. Tu se trening začne in z njim napredek. Zato je vse lepo in prav s spoštovanjem učitelja. Ampak spoštuješ ga s tem, da ga oreng treščiš, če ga le lahko.
S tem zabavnim sporočilom iz mrzlega in snezenega amasterdama vam želim lep teden in vse dobro. Zelim si tudi, da se komantatorji, če se kakšen najde, podpišejo.
LP
Tadej
k razmišljanju me je spodbudil današnji trening in debata po njem. Debata je tekla v nizozemščini, informirali so me, da Wilko razlaga, kako bi mogoče lahko spremenili način razmišljanja v modernem športu in kako bi lahko znanstveniki pomagali z raziskavami, kaj je to Ki. Ne bom se spuščal v njegove razlage, ki so prav tako zelo zanimive, žal v nizozemščini, kjer me obilje rhrhrhrrrr jev še vedno povozi.
Kri je mati KI-ja
Na našem znanstvenem inštitutu in tudi drugod aktivno potekajo raziskave, kaj je to KI. Vem, da se Ki lahko meri z pretokom krvi. Prekrvavitev se namreč poveča, kar se ujema s Kitajskim pregovorom. Vendar se s tem dejansko nič ne izmeri. Gre za dve samostojni funkciji, ki se medsebojno povezujeta. Mogoče sta odvisni, vendar ne vemo, kako. Prav tako s pretokom krvi ne moremo izmeriti ničesar o samem Ki-ju. Vendar nas zanima sama narava ki-ja, njegovo bistvo in ne le njegova posledica ali njegov vzrok ali spremljevalni znak. Kako torej izmeriti nekaj, za kar ni mere in česar posledice ni mogoče zaznati z nobeno nam znano aparaturo?
Ki in zivljenje
Mislim, da lahko mirne duše trdim, da "mrtvi" objekti niso vplivani z "energijo" ki. Temu lahko dodamo še aksiom: Ki teče le med dvema "uglašenima" subjektoma. Naslednja trditev: Nobeden izmed naših 5 čutov ni opremljen s Ki radarjem.
Teorija: Ki "čutimo".
Ze tukaj se začne velika problematika. Kako in s čim čutimo Ki, če zanj nimamo čutila. In če imamo čutilo, katero to je, ali je zmes večih in ali ga imajo vsi ljudje, le ljudje ali vsa ziva bitja, itd. Vzemimo recimo Rei-ki, kateri je bil večkrat podvrzen dvojno slepim poskusom. Torej vzameš skupino ljudi, in jim ne poveš, kaj se dogaja. Lezijo v neprodušno zaprti komori, samo na njihovem trebuhu je odprtina, kjer Reiki mojster izvaja rei-ki. Polovici ljudi reiki izvaja nekdo, ki je zato "usposobljen", polovici pa nek naključni mimoidoči. Pač drzi tam roke. Potem zbereš pričevanja testnih subjektov jih primerjaš. Niti ene razsikava še ni pokazala, da bi takšni poskusni zajčki kaj čutili. Če pa ze kaj čutijo, ni nobene razlike med tem, kdo polaga roke, mojster ali začetnik. Iz tega lahko izpeljemo dva zaključka... Priljubljeni skeptični zaključek je, da je to vseskupaj mambo jumbo ali v najboljšem primeru placebo efekt. Druge vrste zaključek pa nas vodi na našo pot razmišlanja, da mora biti za pretok Ki-ja potrebna neke vrste uglašenost prejemnika in pošiljatelja. (pri takih poskusih pogrne tudi akopunktura, kar marsikdo tezko verjame, glede na to, da izvajajo operacije s pomočjo akupunkture - znanost pravi - za to niso krive igle zapičene v telo)
Če še enkrat naštejem nujne pogoje za kakršnokoli "znanost" o KI-ju.
Živa bitja, uglašenost prejemnika in oddajnika.
Moč vere
Uglašenost lahko dosezemo, kakšne pa so metode doseganja uglašenosti, kakšni so kriteriji in kako naj vemo, da smo uglašeni? Mogoče za lazje razmišljanje zamenjamo besedo uglašenost in vera. Nujni pogoj, da se dva osebka uglasita, je vera. Ni pa to zdaleč nujni in zadostni pogoj. Samo z vero vsaj pri aikidu ne prideš daleč. Zlahka naštejemo še nekaj dodatnih pogojev. Sproščenost in odprtost telesa,določene vaje, mentalna drza in podobno. Odvisno od sistema. (reiki, aikido, taiči, čigong itd.) Ampak brez vere se nič ne zgodi. Besedo vera moramo tu jemati zelo previdno. Tu ne gre za izpričano vero, tu je dovolj tudi najmanjši nagib, da nekaj takega kot je ki obstaja, in kot zelja po "čudeznem" je globoko prisotna v človeku ze od vekomaj. Če sedaj besedo vera zamenjam nazaj v uglašenost, samo zadovoljim skeptika. Osebek, ki hoče čutiti posledica KI-ja, njegov pretok, mora biti uglašen s svojim telesom in telesom drugega, uglašenost pa se začne z vero, da je nekaj takega možno in odprtostjo, da sprejmemo nove občutke. V osnovi je enako z vsako vero. Tudi kristjani verjamejo, da je vera milost, ki je dana od boga, ampak moramo biti za njo odprti in se za njo truditi. Vere si ne moreš izboriti, ampak ji lahko samo neguješ vrt in čakaš na bozje seme. V primeru Ki-ja pride v obliki aikidoke, ki se je s ki-jem ze spoznal in išče uglašeno telo, ki bo znalo sprejemati.
Whole-body-sense - celotelesni čut
Ali smo bili nezavedno ze uglašeni ali smo hoteli verjeti, nekoč pride nekdo in nam da čutiti, kaj naj bi to KI bil. V glavi nastane velika zmeda. Čutimo, pa ne vemo, od kod. Vpliva na nas, pa se ne znamo branit. Zmede nam telo in duha, v primeru udarca pusti tudi posledice. Recimo, iriminage, nekdo stoji z avami in zniza center. Čutite, kako vaš center izgublja in se prilagaja gibanju njegovega centra. KI-ai, čutite, da je skozi vas šinilo nekaj, kar vam je vzelo vso moč za napad. Ampak tega ne vidimo, če imamo zavezane oči. Ne okusimo in vonjamo, to menda lahko izločimo. Čutilo tipa ponavadi sploh ni prisotno. Delamo v tišini. Z veliko verjetnostjo lahko izločimo vsaj 4 čute od petih. Zelo previdni moramo biti pri vidu in tukaj bi prav prišel kakšen eksperiment. Ali slepi ljudje, ki hočejo čutiti, čutijo. Tega ne vem. Vem pa, da moji mozgani dojemajo dejanskost trenutka kot da bi imel eno čutilo več, ki je bistveno povezano z lastnim občutkom telesa. Torej mentalno projekcijo, naprejenost mozganov, misleni tok, ki pomaga premikati mišice in nam omogoča koordinirano delovanje. Odgovor je tako definitivno v mozganih in posledično v mišicah. Tukaj se moje razmišljanje neha in bi se moralo nadaljevati s predavanjem nevrologa. Kot izhodišče ponujam samo trditev, da je receptor Ki-ja in njegov upravljalec enak, da je povezan z možganskim upravljanjem mišic, koordinacije gibanja, ravnotezja in da samo z razvijanjem občutka lastnega telesa razvijamo sposobnosti upravljanja s Ki-jem. Za razpravo o tem, kako to doseči in kako je to povezano z opustitvijo miselnih postopkov, ki jih ponavadi imenujmo s skupnim imenovalcem "racio", bom nadaljeval drugič. Ne gre za opuščanje mišljenja, ampak njegovo zgoščanje, usmeritev in umiritev.
Psihološki vpliv
Z zamenjavo partnerjev, s katerimi treniram, opazujem, kako velik psihološki vpliv se skriva za "znanjem" v aikidu. Vidiš vse, od ljudi, ki so pripravljeni pasti tudi če jih nekdo lepo pogleda, do ljudi, ki niso pripravljeni pasti, hkrati pa spregledajo vse potencialne nevarnosti, ki jih povzroča njihova "trdnost". Vzemimo miselni preizkus. Recimo napad -udarec v glavo, Wilko ga ustavi z naprejeno roko in glasnim KI-aijem. Če smo mi napadalec in opazujemo sebe na seminarjih, hitro opazimo, da se vljudnostno ustavljamo. Potem naletiš na ljudi, ki se vljudnostjo ustavljajo ze iz navade. Vsi vemo, kaj se zgodi, če to narediš pijancu iz vaške gostilne s flašo v roki. Ali ne vemo? Takšen poizkus bi bil zelo zanimiv. Radi bi verjeli, da takšne stvari delujejo. Ker bi radi verjeli, jih hočemo čutiti. Ker jih hočemo čutiti, se zlahka prepričamo, da jih čutimo. Navsezadnje si lastno realnost v okvirih naših zmožnosti ustvarjamo sami. Ampak vedno znova je potrebno rekalibrirat našo dojemanje realnosti. In predvsem napadat polno. Ne nujno s polnim telesom, ampak s čisto mislijo. Le tako sploh imamo pogoje, da lahko začnemo spreminjati našo realnost. Ampak brez okvirja dela ne gre. Zadnjič sem za vajo hotel otrokom pokazati, kako deluje kokyo-nage in na pomoč poklical mladega moškega, ki je ravnokar opravljal svoje čistilsko delo. Sem se skoraj zaklal. Tip me je zgrabil in sem se moral precej zbrati, da se stvar izpeljal. Ampak štos je v tem, da če ga daš 1 mesec trenirat aikido, bo to isti tip, ampak bo na mojo tehniko reagiral popolnoma drugače. Malo zaradi tega, ker je kao začetnik, malo zaradi tega, da se navadi gibanja itd. Ampak smo ze v okvirih, in v teh okvirih straši tudi duh spoštovanja, strahu in slepote, duh samozavajanja in slepe vere. Nekaj vere rabimo, če se hočemo učiti, vendar ne preveč. Seveda so ti okviri nujni učni okvirji, ki jih moramo sprejeti za lastni napredek in sploh moznost treniranja brez poškodb. Zato je tako zabavno, ko naletiš na tatimijh na koga, ki nosi okoli sebe avro "učitelja" in ga šokiraš s svojo popolno igoranco njegovega psihološkega vpliva. Ponavadi so tudi sami veseli, saj takšna avra zraste večinoma sama od sebe. Tu se trening začne in z njim napredek. Zato je vse lepo in prav s spoštovanjem učitelja. Ampak spoštuješ ga s tem, da ga oreng treščiš, če ga le lahko.
S tem zabavnim sporočilom iz mrzlega in snezenega amasterdama vam želim lep teden in vse dobro. Zelim si tudi, da se komantatorji, če se kakšen najde, podpišejo.
LP
Tadej
objavil/a Tadej Pačnik ob 8:47 PM
11 Pripombe:
Ljudje ne znamo meriti niti nekaj tako očitnega, kot je svetloba. Že ta se prav nagajivo izmika s spreminjanjem lastnosti med tem, ko jo (znanstveno) opazujemo.
Sicer pa je zadrega glede Ki-ja tipičen problem znanstvenega (skeptičnega) uma človeka zahodne civilizacije. Naša težava kot bitij je precejšnja ločenost telesa od duha. S civilizirano vzgojo, oz. vzgojo civiliziranosti uspemo zatreti spontanost gibalnega odzivanja. Med um in mišice vgradimo navodila za uporabo telesa.
Veliko treninga je pravzaprav usmerjenega ravno v (ponovno) združevanje obeh v celoto. Vaje centriranja, linij, obračanja mezincev v center in podobno potrebujemo odrasli ljudje kot vajo. Ki po mojem mnenju ustvari zgolj popolna osredotočenost, ki pa jo v našem udobnem svetu pač težko dosežemo. Bitju pa, ki uspe izvesti namero simultano telesno in duhovno (psihično, umsko, ... kakorkoli že temu rečeš), je uspelo ustvariti to s Ki-jem.
Poskusi vzeti psu kost iz gobca ali dojenčku igračo iz roke. Moč, s katero drži, je nesorazmerno velika v primerjavi z mišično maso telesa, ki jo premore. Gre, ampak samo, če se tega lotiš z vsem svojim bistvom - bi rekli, 'ko gre zares'.
Ali pa tvoj priložnostni asistent, ki te je spravil v zadrego. On je samo izpolnil nalogo - prijel in držal je, kot si mu naročil. Ti si se pa ukvarjal z razlago, linijami, tehniko, zadrego ob nastopu ipd. Če bi 'šlo zares', če bi čutil resno ogroženost, bi se tvoja namera gotovo združila v drugačen odziv, in Ki bi stekel tako, kot mora.
Kar pa se tiče čutenja Ki-ja - verjamem v teorijo energetskih bitij, po kateri so meje teles, kot jih čutimo (vidimo, tipljemo, vohamo) zgolj privid, ukana, s katero smo priklenjeni v ta navidezni svet. In osvoboditev le-tega ultimativni cilj.
Aikido je ena izmed poti do tja. In takale razmišljanja del nje. :)
Mislim, da imamo ljudje še okoli 15 "notranjih" čutil, ki nam sporočajo, kaj se dogaja znotraj našega telesa (torej ne sprejemajo neposredno dražljajev iz okolice,ampak na različnih koncih telesa). Se mi pa zdi, da tudi ta čutila nimajo KI-ja kaj zaznavati. Prej bi rekel, da lahko vsa čutila kvečjemu dojemajo, da je nekaj npr. boljše (ali pa se jih npr. bolj zavedamo).
Zanimiv prispevek, intelekutalno prepucavanje. Se ti zdi, da je razmišljanje neposreden pripomoček pri vadbi aikida in spoznavanju KI-ja?
I still ain't dead.
Martin
Nekaj bom še dodal, čeprav je to splošno znanje. Čutila so le organi sprejemanja drazljajev. Četudi bo čutila notranja, so le prevodniki signala do možganov, po neposredni ali posredni zanki. "Čutenje" ki-ja spada v posredno zanko in neposredno zanko. Imam pa močne dvome v to, da imamo receptorje, kakršnekoli, za sprejem KI-ja. Bolj se nagibam k čutu, torej čustveno-psihični sferi delovanja. Nikakor pa ne morem sprejeti energijske trditve. Lep primer za to je naslednji. V svetu fizikalnih sil, ki delujejo na človeka, ki dela aikido, lahko moči nekoga nasprotujemo samo z močjo ali z spremembo smeri. Ko Wilko recimo začne uporabljati svok Ki, dejansko ne uporablja moči, ampak jo tudi ne premaguje, saj nasprotnik izgubi moč. Zakaj se to zgodi, je druga stvar, ampak nikakor ne gre za zamenjave sil. Ki ni nadomestek za silo, ampak je nevtralizator, ki omogoča minimalno energijsko delovanje. Učinek Ki-ja tako izgleda psihološki, in imam močan občutek, da to tako tudi je. In s tem ne trdim, da je to trik ali da ne deluje. Samo lazje je raziskovati neko področje, če veš vsaj priblizno, kje se dogaja. Da se izognemo kamehamehaejem na treningih.
Placebo efekt si uporabil. Kaj je placebo efekt in kako si razlagas njegovo zdravilno moc v enih primerih?
Mislim da je s KI-jem isto, moc uma, za ene vera ali fairy tale, za druge moznost, cut. Mislim, da ne gre samo za moc uma ali pozornosti ampak tudi za borbo ali zdruzevanje na spiritualnemu nivoju (kdor vanj sploh varjame).
Lahko v to varjamemo in se tega ucimo lahko pa tudi zamenjamo vero ali disciplino, ki od nas ne bo zahtevala vere v duhove.
Tema pa je odlicna.
Spoštovani g. Uchideshi,
lepo priporočam kakšno čtivo na temo kvantne teorije polja.
Lp
Pardon.
Mislim, da gre pri vsej stvari za Teorijo Zarote.
Ki sploh ni KI, temveč je Pi. Pri tem pa Pi (1) nehote prehaja v Po; sedaj smo že zagotovo Začutili povezavo; Li Po – ves čas mislim nate, ko praznim steklenice vina.
Morda pa se rešitev skriva le v molovem številu.
p.s. V Ameriki pa Veltins še vedno ne teče iz pipce. Odpri receptorje in ….Pi!
Andrej
(1) v določenih okoliščinah izgovorjeno pij
Spoštovani g. Martin Kosmati
niti pod razno se ne mislim v svojem življenju pretvarjati, da razumem kaj tako kmopleksnega, kot je kvantna fizika, niti če preberem 1000 poljudnoznanstvenih knjig na to temo. Kolegi fiziki so občutljiva bitja. Znanje pa zal ni tako lahko dosegljivo. Če veš za nek končni rezultat nečese, dejansko ne veš ničesar, če ne razumeš vzročne povezave, ki je tja pripeljala. In mislim, da si vsak pošten človek prizadeva, da čim manj uporablja pojme in teorije, ki jih ne razume in jih ne bo nikdar razumel. (če pa se odpravljaš študirat kvantno fiziko, se opravičujem)
Zato o ki.ju ne razpravljam kot o nečem, kar poznam, ampak kot o nečem, kar raziskujem in čutim, vendar ne razumem. Pozicija, da pa to razumeš in obvladaš (razumsko, bla bla,) samo v praksi ne znaš izvest, je pa bedasta. Potem nimaš pojma. In če nimaš pojma, tega ne rešuješ tako, da noter prineseš še 5 meglenih pojmov, o katerh prav tako nimaš pojma in vesel ziviš v svoji megli. Ena velikih napak uma našega stoletja je, da ko naleti na nerazumljivo, takoj sklepa, da je mistično, nadnaravno, "bozje" ali pa nekritično in otroško poenostavljeno uporablja odkritja znanosti, ki jih niti najmanj ne razume. Vendar je pravilni sklep samo en, da če ni razumljivo, ni razumljivo, mogoče bo, mogoče ne bo. Vse ostalo je le želja po bozjem, po popolnosti in iskanju identitete, ker ne znamo živeti v svetu, ki nima smisla.
Spoštovani,
opravičujem se, če sem izpadel pokroviteljsko, vseeno pa bom ob priložnosti priskrbel zelo prijetno poljudoznanstveno knjižico, katere efekt je bil pri meni, da sem bil in sem še "intelektualno" mirnejši. Kvantna fizika, kolikor jo jaz razumem, je zadeva, ki opisno deluje neverjetno dobro, pri formulah imaš pa enostavno....šmorn (najnovejša teorija strun je baje za računat konc). Če bereš enostavnejšo literaturo na to temo, brez obremenjevanja z dosego popolnega vpogleda, potem jo hitro začneš navezovati tudi na nekatere duhovne koncepte. Men je sedl.
Glede intelektualne spoznave se spomnim neskončnih debat iz pravnega faksa o popolnoma racionalnem pravu - zadeva je neizvedljiva, na koncu pa z zdravo pametjo prideš do tega, da lahko tako občutljivo zadevo upravlja samo izgrajen človek. Kot povsod v lajfu. Spet, ne gledam iz višje pozicije, dovolim pa si opažati premike.
Pa nima veze, meni se zdi vse tole rezglabljanje zelo pozitivno (kot nek odraz drugih stvari), nimam pa iluzij, da bom zaradi tega kaj bolj napredoval pri delu s ki-jem.
Svoj glas za aikido prispevek meseca januarja dam Andreju:)
Na mnoge dobre premete!
Ko že govoriste da se ne da nič izmerit, bi rekel tako, na mojem faksu (elektro faksu) je laboratorij, ki se ukvarja z takimi stvarmi in če želiš (nisem še proval) ti lahko izmerijo auro. Kar pa glede na to da naj bi bil ki kao tvoja energija, je po moje to kar podobno če ne kar isto.
Ali pa je ki tvoja notranja in aura tvoja zunanja energija (kar pa je konec koncev lahko tudi tvoja oddana toplota).
Človeško zaznavanje nečesa pa je odvisno od posameznika sej so nekateri ljudje ki vidjo zvok ali vonj in slišijo barvo (imajo pač povezana območja v možganih kjer se posamezno zaznava). Mokoče je z kijem in auro podobno, pač lahko to zaznajo samo posamezniki.
(Lahko pa da imamo vsi to sposobnost ampak no ne znamo uporabljat, sej se moreš vsako stvar v življenju naučit, jaz pravim če ne provaš ne boš nikoli vedu, če rata enemu in ti to zna pokazat ozitoma te naučit boš tudi ti znal, banalna primerjava: sej tudi avto vozit ti je mogu en pokazat, drugače bi potreboval (razen posamezniki) ogromno časa)
Ki je veznik.
http://www.youtube.com/watch?v=ZnvZytnK7sA
Objavite komentar
<< Domov